OBZORJE - Novogradnja NEH №391

OBZORJE - Novogradnja NEH №391

Msgr. Janez Hladnik

V službi Cerkve in naroda

Prepis: September 2012

Izdala Goriška Mohorjeva družba, Gorica 1978

Natisnila tiskarna Budin v Gorici

Uvod

Pisec teh spominov, pok. msgr. Janez Hladnik, ki je umrl v 63. letu starosti 20. junija 1965 v Argentini, je bil brez dvoma ena vodilnih in najbolj značilnih osebnosti v skupini slovenskih izseljenskih duhovnikov v zadnjih štiridesetih letih. Njegovo ves čas pionirsko in dostikrat misijonsko delo je bilo deležno splošne pozornosti tako med našimi izseljenci kot v domovini.

Pokojni msgr. Hladnik pa ni bil le goreč in podjeten pastir duš, temveč tudi spreten pisatelj in prijeten kramljač v svojih spisih. Dolgo vrsto let je urejeval, vse do prihoda novih izseljencev v Argentino, mesečno revijo »Duhovno življenje«, ki še vedno izhaja. Urejevati revijo pa je svoj čas pomenilo isto spisati jo dostikrat od prve do zadnje strani.

Pisateljska žilica ga ni zapustila do smrti. Tudi ko se je naselil v enem najbolj zapuščenih buenosaireških predmestij, ter postal župnik fare sv. Jožefa Pompejskega, je vedno še našel čas, da je pisal članke za svoje rojake.

Njim je namenil svoje Spomine, ne da bi se v njih hotel morda postaviti, koliko je zanje naredil, temveč da bi v njih razodel svojo duhovniško in slovensko srce, ter ohranil pozabi dogodke iz našega slovenskega občestva ter izseljenstva, ki bodo enkrat tvorili zgodovino naše polpretekle dobe. Cerkev, ki ji je zvesto služil kot narod iz katerega je izšel, je enako močno ljubil in obema je neomajno ostal zvest do smrti.

Če bi msgr. Janez Hladnik še živel, bi bil 17. julija 1977 doživel jubilej zlate maše. Brez dvoma bi bilo to slavje nova priložnost, da se mu tako slovenski izseljenci v Argentini kot domovina zahvalijo za opravljeno delo. Primorski Slovenci pa še posebej, saj je prav iz Hladnikovih spominov razvidno, kako tesno je bil z njimi povezan, in to že v času, ko je bil bogoslovec in duhovnik v Sloveniji, še bolj pa kasneje, ko je šel za njimi v daljno Argentino. Svet, ki ga je zajela njegova izredno podjetna dejavnost, je imel prostranstvo od Triglava do argentinskih Andov, kjer je tragično končal njegov predhodnik Jože Kastelic. Ne brez vzroka smo knjigi dali naslov »Od Triglava do Andov«. Podnaslov » V službi Cerkve in naroda« pa jasno pove, v čem je bila vsebina njegovega življenja.

Goriška Mohorjeva družba je storila prav, da je spomine msgr. Hladnika vključila me redne knjige za leto 1978. S tem se je najlepše oddolžila ob zlatomašnem jubileju, ki ga doživlja v nebeški domovini, možu, ki mu slovenski izseljenci tako iz naše Primorske kot po letu 1945 še drugi slovenski izseljenci iz celotne Slovenije toliko dolgujejo.

Prepričani smo, da bodo bralci v pričujočem spisu našli premnogo spodbud za svoje lastno življenje, istočasno pa imeli prijetno branje, saj je znano, da je bil msgr. Hladnik mojster v pripovedovanju.

OtroštvoMoj rojstni kraj

Rojen sem bil na Petkovcu v bližini Logatca na Notranjskem na častitljivi stari domačiji, ki je bila postavljena pred tristo leti. V prejšnjem stoletju je prešla iz rok Lovricovih, ki so se pisali Leskovec, v roke družine Hladnik

22. decembra 1902 sem zagledal luč sveta. Naslednji dan so me nesli h krstu. Boter je bil Gašper Lukan s Petkovca, mož moje tete France, botra pa soseda Petrovčevka. Krščen sem bil v Rovtah pri krstnem kamnu sv. Mihaela.

Moji prvi spomini segajo v tretje leto mojega življenja. Tedaj so me mati ozdravili za vse življenje razvade, ki mnogo otrok izpridi. Imel sem plavo skodelico, mati so mi dali jed v lončku. Jaz pa da ne. . . in sem zahteval jed v svoji posodici. Mati so pa vzeli lonček in rekli: »Če nočeš, pa lačen ostani!« in so jed odnesli. Ko sem bil dovolj lačen, sem seveda prav ponižno prosil in nisem več napravil materi takega prizora.

V zimskih večerih je bilo življenje nekaj prečudno lepega. Včasih smo luščili grah, zbirali fižol, medtem ko so mati brali zanimive povesti Mohorjeve družbe.

Potem smo mali zlezli na peč in doživljali romantiko kmečkega večera kot opazovalci. Hlapec je phal pšeno ali kašo, oče so pletli košare, cajne smo jim rekli, mati so predli, pastir je krojil vitre za pletenje košar iz leskovih palic, Petrček je že tudi skušal biti koristen pri delu. Jaz in Mici sva zaspala na peči.

Ko je prišla ura počitka, se je pričel joj in joj. Zbudili so me, naj grem spat, jaz pa v jok. Ko je bilo pa tako nebeško lepo na peči! Malokdaj se mi je zdelo življenje tako krivično kot v onih trenutkih.

V tistih letih je bil pri hiši star hlapec, Jernač smo ga klicali. Menda je bil preostanek prejšnjih gospodarjev. A bil je mož in pol, sicer hlapec pri hiši, a bil je tako zvest in vdan, zanesljiv in razumen, da se brez njega ni v gospodarstvu nič napravilo. Otroci smo ga tako spoštovali kot očeta.

Bila je tudi stara dekla Mina. Več kot imena se nanjo ne spominjam, vendar kot vem, je bila ena tistih dekel, ki jih sedaj ni več, ki je živela s hišo in za hišo in želela biti koristna v vsem, kjer je mogla. Zato sta pa tudi oba imela pri hiši užitek, ko sta obnemogla.

Ko sem imel štiri leta, bilo je to 1906, so predelali hišo. V prvotni hiši je v nadstropju bilo malo prostora. Bila je pa tam »gospodova soba«, v kateri so bile razne skrivnosti, zlasti knjige s slikami in marsikaj, kar je nas otroke mikalo. Tiso leto so podrli krilo hiše in dvignili nad celo ostalo staro stavbo gornje nadstropje. Gornja zgradba je dobila novo streho.

Na strehi je stal dimnik, kateremu so rekli »mož«. V moji otroški domišljiji je bilo to nekaj skrivnostnega. Tolikokrat sem gledal »moža« od spodaj, a vedno sem ga želel vedeti od blizu, z vrha.

Ko so neki dan bili delavci pri južini, sva jo s Petrčkom ubrala na streho. Stale so lestve, tiste lestve senenih vozov s široko razmaknjenimi klini, ki so segale prav na vrh, na višino desetih metrov. Tiho sva lezla kvišku, vse do vrha in sva videla »moža«, ki na strehi sedi in pa fajfo kadi. . . Srečno sva prišla tudi doli in naravnost v kuhinjo povedat materi: »Moža sva videla!« Začudeno so naju mati gledali, kakšen da je ta mož, pa sva povedala, da sva mislila tistega na strehi.

»Za božjo voljo, otroka, kaj vama je padlo v glavo!« Vedela sva sicer, da je nama prepovedano hoditi po lestvah, toda iti na streho, zakaj ne bi šla ko gredo vsi drugi, ki so veliki?

»Hvala Bogu«, so rekli mati. »Zahvalita se angelčku varuhu, da se vama ni ničesar hudega zgodilo!«

Prve hlače

Nihče se ni pohujševal in bilo je samo po sebi umevno, da smo tudi fantki hodili v krilu, do neke dobe seveda. Pa so mi določeni dan nadeli hlačke. Čeprav so mi dopovedovali, da so hlače za moža, se je meni zdelo to velika krivica. Omejevanje svobode! Protestiral sem na najbolj konkreten način, ki si ga lahko vsakdo misli. Seveda so mi takoj slekli hlačke in me natepli. Ko so bile oprane, so mi jih spet oblekli, a tedaj sem že razumel, da so hlače čast! To mi je dopovedal hlapec Jernač z besedami: »Janezek, ali misliš res biti baba celo življenje?«

»Ne, ne! Baba pa ne! Pa sem oblekel hlače. Od tedaj naprej pa se začno spomini množiti.

Bila je velika noč in šli smo k božjemu grobu. Na tiho nedeljo je bil v Rovtah semenj. Meni in Petrčku so kupili zelene klobučke z vrvico okrog za »k maši«. Seveda je prišla tudi k temu trda učna ura: »Če imaš klobuk, se moraš odkriti! Kje se boš odkril?« so me vzeli mati v šolo. Pa sem povedal: »Pri Petrovčevi kapelici in pri Janeževem pilu.«

»Le dobro poglej, pob, da bo vse prav.«

Pa smo šli k božjemu grobu in sem gledal, kje se odkrijem. Sestra Tona je bila pa oblast. Pod Klancem mi pokaže na hišo, kjer je visel križ. Pa sem takoj vedel: tudi tukaj se moram odkriti; Tako sem se odkril trikrat na poti v Rovte.

Pobožno smo bili pri molitvi, ko so gospod peli in je mežnar ugašal svečo za svečo, nazadnje pa snel vrhnjo in jo odnesel na oltar. Tedaj so pa gospod udarili s palico in je zagrmelo s kora. Seveda je bil to višek velikega tedna, razen procesije, ki je bila v soboto popoldne. Tedaj sem šel z novim gvantom in klobukom ter prvič doživljal: »Zveličar naš je vstal iz groba, vesel prepevaj, o kristjan!«

Moška in ženska dela

Kmalu so mi hlače postale v ponos. Moje delo je bilo v hlevu, pri živini in na polju. Strašno rad bi spal v hlevu s pastirjem. Pozimi je bilo tam tako toplo. Povsod sem bil zraven, najbrž več za napotje kot za korist.

»Janezek, stavim, da se ne upaš obesiti se čedetu na rep.« Čede je bil velik, hud vol. Bal sem se ga le od spredaj, kjer je imel rogove, zadaj se mi ni zdel nevaren. Pa se obesim na rep.

Kot bi trenil se odfrčal in obležal na kupu gnoja. Za pastirja in hlapca je bil užitek, zame pa ne. Utajiti seveda tega ni bilo mogoče. Prišlo je materi najprej na ušesa, potem pa tudi na oči. Pa me je manj bolela šiba in nič me ni bolel padec, kot me je bolela sramota. Naučil sem se pa že tistikrat, da je treba pogledati na vse strani, kje je nevarnost.

Take stvari so me učile, da je tudi v hiši kaj dela zame. In ga je bilo veliko: treba je bilo nositi drva v kuhinjo, nagnati vode – z ničemer se nisem materi bolj prikupil kot s tem, da sem »nagnal vode«. To je bilo neprijetno delo, črpanje vode iz vodnjaka, ki je bila napeljana v kad.

Drugo delo je bilo varovati mlajše bratce in sestrice. Za to delo so mi morali mati kaj posebnega obljubiti, da ni bilo treba zapovedati z ostro očetovo besedo. Tako sem varoval nekoč sestro Francko. Vse je bilo natančno naročeno in vse sem točno izpolnil. Pa mi je prišla v roke drobtinica kruha. Vtaknil sem jo ji v usta. Otrok je seveda požrl mrvico. Jaz pa v skrbeh in ko jo gledam, opazim mrvico v njenem očesu. Strašno me je skrbelo, kaj bo iz tega. Ko so prišli mati, sem jim povedal, naj pogledajo otroka, če nima kaj v očeh. Pa ni bilo nič. Seveda, jaz sem tedaj prvič odkril zenico, ki mi je napravila tako skrb.

Kozolec gori

Prišlo je leto velikih dogodkov za moje življenje. 5. maja 1908 je nastala nevihta, kakor se pač pogosto dogaja. Grmelo je, se bliskalo, treskalo, da se je zemlja tresla. Kar nenadno useka grozoten udarec strele. »Treščilo je,« se oglasi v hiši in takoj so hiteli, da vidijo kam. Pa je že bil rdeči »petelin« na kozolčevi strehi.

Hip nato je bilo na Petkovcu plat zvona. Od vseh strani so hiteli ljudje. Kmalu so bili tudi gasilci na mestu. Z naglico so izrinili iz gorečega kozolca vozove, drugega ni bilo kaj rešiti. Bilo je na kozolcu nekaj voz suhe detelje, ki je gorela čez in čez ter zažgala vse lesene dele. Prečudno mogočen prizor je bil ogromni plamen od tal do vrha. Vse late so gorele do strehe in slamnata streha je bila ogromna grmada, ki je segala do neba. Jaz sem imel tedaj dobrih pet let.

Ta dogodek je bil samo v nekem smislu nesreča, kajti v naših krajih je bilo tedaj tako, da je vsak pogorelec »nagorel«. Sočutje sosedov je bilo prizadetemu tako v pomoč, da si je vsakdo hitro opomogel in zgradil lepše poslopje kakor je bilo tisto, ki je pogorelo. Darovali so mu lesa, ki ga je prodal in zanj kupil, kar je potreboval. Tako je tudi naš kozolec kmalu vstal iz pogorišča večji in lepši kot prvotni: na zidanih stebrih in z opeko pokrit.

Prav ta dogodek je postal izhodišče moje življenjske poti iz doma v svet.

Začetek zgodbe z mojo nogo

Takoj po nesreči so začeli z gradnjo kozolca. Sredi junija je ogrodje že stalo. Neko jutro so imeli oče naložene krlje (tako se pri nas reče hlodom), da jih peljejo na žago v Logatec, da jih razrežejo za kozolčeve late.

Bil je pri nas na delu Gašperjev Janez, naš deset let starejši bratranec. Z očetom sta kosila okoli apnice, ki je bila pred hlevom. Pa so oče nabrali velik šop trave in jo zanesli voloma, ki naj bi peljala na žago. Pustili so koso v redovnici.

Že je pritekel Petrček in zgrabil koso. Kateri mož si ne bi želel kositi? Petrček kosi, ne vidi nič, ne sliši nič. Pa mu pravim:«Daj še meni koso!« On pa nič! Pa se oglasi Gašperjev Janez in reče: »Le daj, Petrček, še Janezu, naj še on malo!«

Ko sem vedel, da imam zaveznika, sem še bolj zahtevno rekel: »Daj še meni!« In sem se zakadil proti njemu. Petrček je pa prav tisti trenutek tako zapeljal koso, da me je urezala pod kolenom, sredi meče, prav do kosti. Sam angel varuh mi je tedaj nogo rešil. Zakričal sem in stekel do bližnjega plotu, se prijel za babico in začel vpiti, da mi bodo čreva ušla. To pot pa prav zagotovo. Saj je kri lila s curkom. Žile so prerezane, vse žile!

Kako so mi potem ustavili kri, ne vem. Zgubil sem zavest in se zbudil na klopi pri peči. Stara mati in mati sta me imeli v rokah. Čreva mi pa niso ušla, tako sem zvedel, ko sem boječe vprašal, če so mi. . .

Prvič pri zdravniku

Drugo jutro so me peljali k zdravniku. Imel sem na glavi zeleni klobuček, ki sem ga vzel v roko, ko me je zdravnik položil na mizo. Oče so me trdo držali, zdravnik, neki dr. Majer, s katerim sem se pozneje v življenju še enkrat srečal, je pa šival v živo meso. Strašno me je bolelo. Kričal sem in grizel klobuček, zdravnik pa: »No pob, saj te nič ne boli!«

Pri Talaciju v Logatcu so oče pustili konja. Tja so me potem nesli. Bil je vroč poleten dan. Mene so kar na voziček postavili in nato prišli z vrčkom zlate lepe pijače. Željno sem nastavil u

Source: http://www.petkovec.com/Kmetije/Rupa/OdTriglavaDoAndov.html



Watch video:

OBZORJE - Novogradnja NEH №391

artas.com.ua

Pionirska proga / zgodovina in danes

Fotografije in besedilo je prepovedano kopirati brez predhodnega dovoljenja!

Pionirska proga v Ljubljani je bila zgrajena za zagrebško in beograjsko, kot tretja te vrste v državi. Zamisel sama ni bila nova, k nam je prišla iz Sovjetske zveze, saj je bila tam prva pionirska železnica zgrajena v Tbilisiju že leta 1935. Leto 1948, v katerem je bila zgrajena ljubljanska pionirska železnica, je bilo kakor prejšnja povojna leta v znamenju socialistične obnove in graditve. To je bil čas, ko so bile materialne možnosti skromne, bilo pa je veliko delovne volje. S pionirsko progo so mladi dobili materialne pogoje za čimboljšo vzgojo.

Prva, ki je bila kmalu zavrnjena, je povezovala Lesce in Bled s krožno vožnjo okrog Blejskega jezera. Po drugi naj bi proga tekla v neposredni bližini Ljubljane. Strokovno plat gradnje proge in financiranje je prevzela Glavna direkcija eksploatacije železnic v Ljubljani. Progo je v svoj gradbeni načrt za leto 1948 sprejel Plenum Osvobodilne fronte, ki je določil, da mora biti proga zgrajena še v tem letu.

Načrti

Že januarja 1948 je nastalo več variant. Po prvi so predvidevali začetno postajo poleg načrtovane železniške postaje Vič in bi proga obšla Kozarje, tekla mimo posestva na Bokalcah, nato ob potoku Šujici in bi imela končno postajo severno od Dobrove. Trasa bi bila dolga 5 km. Zaradi poplavnega območja ta možnost ni prišla v poštev.

Tudi druga varianta je predvidevala začetek proge na Viču in bi potekala med Večno potjo in Glinščico do Mosteca, kjer bi bil preko doline potoka Mostec viadukt, sledil bi mu predor. Tako bi proga dosegla Koseze in Zgornjo Šiško, kjer bi zavila proti zahodu, pred Podutikom pa bi zavila proti jugu. Končna postaja bi bila med potokom Glinščica in vasico Korenin. Dolga bi bila 7 km. Po pestrosti bi bila najbolj ustrezna, vendar je bila odklonjena zaradi večjih, tehnično zahtevnih objektov, ki so presegali materialne možnosti.

Po tretji varianti bi bila začetna postaja v Rožni dolini, od tu bi trasa potekala proti severozahodu, nad Brdom bi zavila proti jugozahodu ter bi pri Bokalcah sovpadla s prvo varianto in ji sledila do konca le-te v Dobrovi, od koder bi se nadaljevala do Stranske vasi in bi se pred Podutikom spuščala v serpentinah na Stražnji vrh, od tam pa v Podutik, kjer bi bila vmesna postaja, nadaljevala bi se do Kosez in Zgornje Šiške. Proga bi bila dolga 14 km.

Končno je bila zaradi materialnih možnosti sprejeta različica, po kateri je potekala proga iz Viča v Podutik z vmesno postajo v Kosezah. Dolga bi bila 4 km. Prvotno zamisel, da bi začetna postaja bila v Tivoliju, so opustili, saj bi morali progo speljati po ulicah naseljene Rožne doline. Tudi predloga za začetno postajo ob Erjavčevi cesti in pri Čadu pod Rožnikom so zavrnili zaradi velikih zemeljskih del na geološko neugodnem terenu. Na koncu je bila potrjena začetna postaja na Viču, na odprtem prostoru, saj so upoštevali morebitno kasnejše podaljšanje v smeri proti središču mesta.

Od začetne postaje je trasa potekala po levem bregu Glinščice skoraj vzporedno z Večno potjo. Iz gozda se je trasa nadaljevala na odprt travnik, zavila proti severozahodu, kjer je bil usek in je nato v majhnem loku zavila na postajo Koseze. Postajo v Kosezah je proga zapustila v enakem loku, kot je prišla vanjo. Nadaljevala se je mimo opekarniških jam v Kosezah in dosegla odprt svet travnikov pod Mostecem, se približala Podutiški cesti in ji sledila do končne postaje na travniku pred vasjo Podutik.

Progo naj bi v prihodnosti podaljšali do Polhovega Gradca. Ker pa so takrat pripravljali načrte za obvozno progo Vič-Šentvid-Črnuče, in bi ta proga pravokotno sekala pionirsko progo, so se odločili, da začasno končno postajo postavijo tik pred potokom Pržanec.

Gradnja Pionirske proge

Potem, ko so bili načrti že narejeni in je sneg toliko skopnel, da so bila mogoča prva dela, je mladina tehnične fakultete februarja in marca trasirala progo. Prva prostovoljna delovna akcija je bila 7.marca 1948. V njej so sodelovali večinoma železničarji, ki so s sekanjem dreves in planiranjem začeli pripravljati teren za gradnjo.

Slovesna otvoritev del je bila 14.marca 1948, na dan mladinskih delovnih brigad. Rok za dograditev proge je bil kratek, pri gradnji so sodelovali brigadirji iz vse Slovenije, železničarji, medtem ko so se pionirji že pripravljali za bodoče poklice v tečajih. Redno so o gradnji poročali vsi tedanji časopisi. Sodelovale so mladinske delovne brigade Matije Maležiča, Miha Marinka in Štefana Kovača.

Brigadirji so vsak dan presegali normo, ki je bila določena za kvalificirane delavce gradbene stroke. Ko so odstranili rušo in pričeli z zemeljskimi deli, so dobili vagonete-gradbeniške prekucnike za prevažanje izkopane zemlje. Na trasi so zgradili pomožno progo tirne širine 0,60 m, ki so jo kasnje pri gradnji zgornjega ustroja odstranili. Konec aprila so bila razen največjega useka zemeljska dela v glavnem končana. Sredi maja so začeli graditi tudi postajni poslopji in kurilnico ter pričeli s pripravo materiala za gornji ustroj. Brigadirji so se zaobljubili, da bodo progo zgradili do 8.junija-dneva pionirjev. Brigada Matije Maležiča je imela tabor ob Glinščici, približno na mestu, kjer je sedaj živalski vrt, brigada Mihe Marinka pa se je utaborila v Kosezah. Po jutranjem zvoku trobente, umivanju, jutranji telovadbi in zajtrku so odkorakali na delo, ki je potekalo do trinajste ure, a so ga pogosto prostovljno podaljšali. Brigadi sta imeli organizirane študijske in diskusijske krožke. Zvečer so ob tabornem ognju zapeli, recitirali in se pogovarjali o opravljenem delu. Uredili so si igrišče za odbojko in pripravljali tekme v odbojki, tekmovali so v metu kopja, skoku v višino in daljavo, trenirali boks in se vadili v streljanju.

Direkcija železnic je poslala na progo tudi 20 stalnih delavcev, med njimi šefa gradnje, nadzornike proge, ki so delali kot mladinski skupinovodje in nekaj tehnikov, tako da so mladinci in frontovci gradili progo po navodilih strokovnjakov – železničarjev. Železničarji so tudi napeljali telefon in telegraf po navodilih TT direkcije in uredili signalnovarnostne naprave, ki so jih postavili delavci sekcije za zvezo in varnostne naprave iz Ljubljane v svojem prostem času. Tudi pionirji so se vestno pripravljali na prevzem pionirske proge. Februarja in marca je Mestni odbor ljudske mladine Slovenije pripravil nedeljske tečaje na takratni klasični gimnaziji(danes OŠ Prežihov Voranc). Pionirji so se na tečaje prijavljali po šolah. Odziv je bil večji kot so pričakovali, saj se je namesto predvidenih 290 prijavilo 340 pionirjev in pionirk iz vseh koncev Ljubljane. Sprejeti so bili le tisti, ki so imeli ob polletju odličen ali pravdober uspeh in so bili stari od 10-15 let. Železničarji so pripravili 10 tečajev, razdeljenih po strokah.

Source: http://www.zeleznica.net/pionirska-proga